Solkanski radič - edinstven avtohtoni pridelek
Solkanski radič je med Slovenci manj znana sorta radiča, ki je s skrbno vzgojo skozi zgodovino razvila visoko kulinarično, pa tudi estetsko vrednost. Njegova pridelava je zahtevna, a pravijo, da se pogum nagrajuje – tisti, katerim uspe pridelati lastno seme, zagotovo lahko ta rek tudi potrdijo.
Solkanski radič velja za posebnost Goriškega in je geografsko zaščiten. V drugi polovici 19. stoletja se je na Goriškem pojavil ta edinstven radič, katerega danes poznamo tudi pod imenom sukenski regut ali goriška vrtnica. Agronom Francesco Van del Borre naj bi bil tisti, ki je izpopolnil tehniko siljenja in pripomogel k današnji prepoznavnosti te sorte. Pomemben je za mednarodno trgovanje, saj so ga pridelovalci že na samem začetku pridelovanja lahko dražje prodali čez mejo pri sosedih Italijanih. To je eden izmed razlogov, zakaj je dolgo časa ostal solkanski radič v naših krajih slabše poznan. Poleg tega si je seme vsak pridelovalec zagotovil sam in ga s skrbnim križanjem ustreznih sort prirejal, da je poskusil pridelati najlepši in najbolj okusen radič izmed vseh naokrog. Šlo je za pravo umetnino, ki jo je vsak »avtor« tudi skrbno varoval in ni bila naprodaj.
Pridelava solkanskega radiča je zelo zahtevna in v veliki meri odvisna od vremena. Preveč dežja ali prevelika suša negativno vplivata na razvoj korenine in tvorbo listov, zato je navadno pridelek na kvadratni meter zelo majhen. Je pa vrednost uspešno pridelanega radiča zato toliko večja.
Seme kali 4-14 dni. V zemljo ga posadimo marca ali aprila, ko še ni preveč toplo. Ko požene iz zemlje, ga najprej dvakrat pokosimo, saj tako oblikuje močnejšo, pravo korenino in se okrepi. Pozno jeseni, navadno novembra, se radič s koreninami izkoplje, poveže v snope in ponovno zakoplje oziroma položi v razor, kjer se ga zavaruje z zemljo ali slamo.
Naslednji korak je siljenje, ki traja od 1 do 6 tednov. Snope postopoma nosimo v zelo temen, topel, suh in zračen prostor. Tam se začne tvoriti rozeta, ki je zelo mehka in dobiva svojo pravo rdečkasto barvo. Včasih so bili zato primerni hlevi, danes jih nadomeščajo kurilnice, lope, kleti in tudi garaže. Idealna temperatura je med 10 in 15 stopinj, pri višjih temperaturah se tvori rozeta, pri nižjih pa glava. Paziti je potrebno, da ima korenina dovolj vode, a ne preveč. Šele pozimi, konec decembra, se radič pobere in začne se lupljenje zunanjih listov, ki so lahko plesnivi, dokler ne pride do izraza čudovita rdeča barva.
Korenine najlepših primerkov se shrani in posadi spomladi, saj iz njih zraste radič, ki v maju zacveti in konec julija se lahko pobere lastna semena, ki so prava dragocenost. Na isto njivo se ga lahko posadi šele vsako tretje leto.
- Zanimivost: nenavadna vrtnica
Ta vrsta radiča ima poleg kulinarične tudi visoko estetsko vrednost. Ker je njegova rozeta podobna vrtnici, vendar brez vonja, se ga poleg prehrane ponekod uporablja tudi za izdelavo šopkov. Glede na cilj njegove uporabe je potrebno že med pridelavo primerno oblikovati korenino. Kadar ga želimo pojesti, korenino odrežemo, za občudovanje v šopku pa mora biti korenina dolga.
Solkanski radič ni okusen le kot zgodnja sveža solata, pač pa ga zadnje čase v svoje recepte vključujejo tudi priznani kuharji. Uporabimo ga lahko v raznoraznih glavnih jedeh, kot predjed, celo kot sladico. Odličen je s kuhanim krompirjem in ocvirki, pa tudi narezan na tanke rezine s popraženo čebulo ali šalotko na maslu in slanino. Tudi cele glave oziroma rozete lahko nadevamo s sirom ali gobami in ovijemo s panceto. Položimo jih v pečico in pečemo dokler ne porjavijo, rezultat pa je lahko izvrstna predjed ali priloga.
Torej, ta čudovita, skozi zgodovino izpopolnjena sorta radiča je zagotovo nekaj, na kar je vsak Slovenec, pa tudi vsaj poljedelec lahko ponosen, saj je vsestransko cenjena in uporabna. Semena solkanskega radiča so v današnjem času na voljo tudi v trgovinah, zato lahko vsakdo postane novi pridelovalec te edinstvene užitne umetnine. Kar pogumno!