Novoletna jelka

Novoletna jelka je pravzaprav okrasek v hiši, dokler trajajo božični in novoletni prazniki. Marsikdo si jo zamisli po svoje, videli smo tudi že zlato obarvane veje, ki služijo kot novoletna jelka, drugi pa prisegajo na tradicionalne naravne ali umetne zelene smrečice, na katere obesijo različne okraske. Prednost umetne novoletne jelke je vsekakor to, da ne odmetava iglic, kupimo pa jo lahko enkrat na kakšnih deset let, saj jo po koncu praznikov enostavno spakiramo in vrnemo na podstrešje. No, umetna novoletna jelka pa ne daje dveh stvari – občutka sobivanja z naravno in prijetnega vonja po iglastem gozdu, ki ju dobimo od naravne smrečice. Naravna smrečica pa, če je posekana, kaj hitro izgubi svoj prvotni sijaj, vonj zbledi, iglice pa s copati raznašamo po celem stanovanju.

Tako smo prišli na idejo, da letos našli način, kako združiti oboje – našli smo novoletno jelko v loncu. Ko smo jo kupovali, smo izbrali srednje košato, saj želimo nanjo obesiti precej okraskov. Prva dva dni je naša jelka preživela v kleti, nato smo jo prenesli na hodnik in šele po štirih dneh je postala del okrasja v dnevni sobi. Naravna jelka namreč potrebuje čas, da se prilagodi na temperaturo, naši bivalni prostori so pretopli in presuhi zanjo. Tako jo tudi umikamo na prosto, le v obratnem vrstnem redu. Vsaka dva dni jo zalijemo toliko, da je zemlja prijetno vlažna, lonček z vodo pa smo postavili tudi na radiator, da zrak za jelko ne bo presuh.

Lonec naše novoletne jelke bo med prazniki zakrit z ovijalnim papirjem, ki bo krasil tudi darila, tako da ga praktično ne bo videti, smo se pa odpovedali lučkam, saj lahko zaradi toplote opečejo iglice, ki tako odpadejo.

Naša novoletna jelka bo po praznikih počasi zaživela zunaj. Pustili jo bomo kar v loncu, saj upamo, da tako do prihodnjega leta ne bo zrasla toliko, da bi morali kupiti novo. S tem bomo nekaj prihranili, predvsem pa naravi naredili malo usluge, ker ne bomo zavrgli živega posekanega drevesa ali kosa plastike!