Zdravnika za vse - čemaž in divja čebula
Divji česen, poznan tudi pod imenom čemaž, raste v senčnih in vlažnih predelih, pogosto ga najdemo v bližini rečnega brega. Užitni so vsi deli rastline, uživa pa se ga lahko surovega ali kuhanega, uporaben je za solate, omake, juhe, lahko ga tudi vložimo.Uporabljali so ga že Indijanci za zdravljenje astme in težav z dihanjem, pa tudi za lajšanje prebave in zdravljenje kolere. V obliki tekočine so ga v srednjem veku nanašali tudi na rane kot sredstvo za celjenje. Čemaž deluje protibakterijsko ter protimikrobno in je tudi dober antioksidant. Vsebuje več železa in magnezija kot navadni česen.
V domači medicini se uporablja za zniževanje krvnega pritiska in holesterola, podobno kot Aspirin pa ima sposobnost redčenja krvi, zato preprečuje nastanek krvnih strdkov.
Pri določenih ljudeh pa lahko čemaž ob stiku s kožo povzroči alergične reakcije, ob uživanju pa drisko in slabost. Nezaželen je tudi s strani kmetijstva, saj lahko zraste kot oblika plevela med raznimi vrstami žita in jim zato zniža prodajno vrednost, prav tako pa 'pokvari' okus mleka, ki ga da krava po tem, ko zaužije divji česen.
Poleg divjega česna poznamo tudi divjo čebulo ali luk, najdemo pa jo v gorskih in višjih hribovskih predelih. Obstaja kar nekaj različnih vrst, ki se nahajajo na različnih višinah. Navadno jo lahko prepoznamo po vijoličnih, pa tudi rumenkastih do belih cvetovih, ki pa po vonju spominjajo na čebulo z vrta. Nekatere vrste rastejo tudi v nižinah, tako kot čemaž.
Obe rastlini sta zelo dobrodošla najdba, vendar pa je treba biti previden pri nabiranju, še prej pa pri prepoznavi, ali gre res za divji česen in čebulo, ne za kakšno sorodno, a neužitno vrsto. Kadar diši kot česen ali čebula, je užitna, drugače pa se dobro prepričajte, kaj nabirate, preden to postrežete ob družinskem kosilu.